Tako se Irec Caoimhín Kelleher pred tekmo lige narodov ni rokoval z izraelskim kapetanom. Namig, da internet izgubi svoj kolektivni um. Nisem tukaj, da bi vam povedal, kaj si mislite, sem pa tukaj, da vam povem, kaj mislim. In mislim, da je to eden tistih trenutkov, ko nogomet in resnično življenje trčita na način, da je vsem neprijetno.
Why this handshake snub is a bigger deal than you think
Poglejte, rokovanje pred tekmo je običajno formalnost. Prikimaš, streseš se in nadaljuješ. Ko pa si kapetan Irske in se pomeriš z Izraelom, se dogaja veliko več. Kelleher ni samo preskočil rokovanja; je podal izjavo. In v svetu, kjer nogometašem pogosto govorijo, naj se držijo športa, se je raje odločil, da se bo držal svojih načel.
Nekateri ljudje to imenujejo nespoštljivo. Drugi to imenujejo pogumno. To imenujem opomnik, da so ti igralci ljudje z mnenji, ne roboti. In iskreno, če ste presenečeni, da ima irski igralec močna čustva do Izraela, niste bili pozorni.
The backlash was predictable and a bit lazy
Takoj ko je posnetek postal viralen, so običajni osumljenci prilezli ven. Imeli ste ljudi na eni strani, ki so ga označevali za heroja, na drugi strani pa za klovna. In potem ste imeli resnično lene poteze, kot je primerjava situacije z neko nejasno grožnjo FIFA ali FAI. To ni analiza; to je samo kričanje v prazno.
Kar se mi je zdelo bolj zanimivo, je bil poskus, da bi govoril o rasi ali razredu. Nekdo je vzgojil aškenaške elite, kar je čuden pregib v nogometni niti. Kot da ljudje ne morejo samo govoriti o nogometu, ne da bi pritegnili napol pečeno lekcijo sociologije. Resnica je, da je bila Kelleherjeva odločitev osebna, politična in verjetno veliko bolj niansirana, kot lahko zajame komentar na Redditu.
What about the handshake rule? Does it even matter?
Tehnično je rokovanje del protokola pred tekmo. Vendar ni tako, da ga bo sodnik zaradi tega izključil. FA ga lahko kaznuje, lahko pa tudi ne. Večje vprašanje je: ali je pomembno? Trdim, da je, ker nas sili, da se soočimo z dejstvom, da nogomet ni mehurček. Isti konflikti, ki delijo svet, delijo tudi garderobo.
In bodimo resnični: če ste kapetan Izraela, ste se tega verjetno že navadili. Ne v opravičilo, ampak v priznanje, da so ti igralci predstavniki narodov z zapleteno zgodovino. Rokovanje ne bo rešilo ničesar, zavrnitev pa pošlje sporočilo.
Where do we draw the line between sport and politics?
To je vprašanje, ki nikoli ne izgine. Vsakič, ko športnik poklekne ali noče nositi traku, imamo isto debato. Nekateri navijači želijo svoj nogomet čist, nedotaknjen z neurejenim zunanjim svetom. Ampak to je fantazija. Nogomet je bil vedno političen, od bojkotov proti apartheidu do rivalstva Barcelona-Real Madrid. Pretvarjanje nasprotnega je le namerna nevednost.
Torej ne, mislim, da Kelleherja ne bi smeli prepovedati ali slaviti. Mislim, da bi ga morali videti kot človeka, ki se je odločil. In če ti ni všeč, je v redu. Vendar se ne pretvarjajte, da gre za svetost rokovanja.
Torej ga imate. Nekaj časa se bo govorilo o Kelleherjevi zaničljivosti in ljudem bo zaradi tega neprijetno. To je verjetno dobra stvar. Nogomet je najboljši, ko nam da misliti, ne le navijati. In če se ne strinjate, no, temu so komentarji.
